ŠE ZADNJE PRESENEČENJE SREČANJE JE?.........INŠTRUKTORICA Kluba Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike

Tako je prav ste prebrali, zadnje presenečenje srečnaja je Maja Šparovec, inštruktorica in ustanoviteljica Kluba Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike. Maja bo z vami od 16-18tih in delila brezplačne nasvete glede vzgoje, razstavljanja, pasjega fitnesa ali vprašanj z vedenjskimi težavami, prav tako, pa se bodo lahko vaši bullčki preiskusili v pasjem fitnesu. 

Maja je inštruktorica, ki ima veliko izkušenj z bullčki. Skrbno načrtuje in usmerja socializacijo in razvoj mladičkov v psarni Poisson Ivy, prav tako se lahko pohvali, da sta letos njeni tečajnici Poisson Ivy El Koko Loko in Poisson Ivy Chikki Penaut dosegli odlične rezultate na največji razstavi v Angliji, prva je dosegla naslov najlepšega mladička na razstavi (do 12 mesecev) s komaj 7mi meseseci, medtem ko je druga osvojima 3. mesto v zelo zahtevni konkurenci Open razred, medtem ko se lahko pohvali tudi z Poisson Ivy Cookie Dough, ki je s pomočjo njenih tečajev dobil naslove veleprvaka v lepoti Slovenije.  Prav tako, pa je dosti odnosov bullček lastnik spremenila iz težavnih v lepe in harmonične odnose, kjer sedaj uživajo vsi skupaj.

MAJA VAS ŽE KOMAJ ČAKA! 

Kdo je Maja, kako je začela svojo pasjo kariero, kaj vse je dosegla ?

Začelo se je naivno, z obiskom razstave in prvo pasjo knjigo. Še preden sem znala brati sem baje kar požirala fotografije. Leta in leta sem staršema težila, da hočem čisto svojega psa in ko je pri mojih 9. postalo jasno, da se bomo preselili v hišo, je padla odločitev. V roke smo vzeli oglase in izbirali med leglom samojedov in novofundlandcev. Njufkoti so bili bliže in tako je pri nas pristala mala Lara iz Otonovega legla. Ko ima človek več sreče kot pameti, naleti na res odličnega vzreditelja, ki je še danes v samem vrhu pasme. Popeljal me je v svet razstav in vzreje in jasno je bilo, da to ne bo samo moj hobi. Kljub vsem napotkom, je majhna kosmatinka zrasla v ogromno nevzgojeno črnuhinjo.

Ko ima človek še drugič res veliko sreče, se v bližini odpre nova pasja šola. Z modernejšim pogledom na šolanje in vzgojo, ki sega preko zateznih ovratnic in je zelo blizu temu, kar danes poznamo pod imenom pozitivna motivacija. Branka, moja prva inštruktorica, je kasneje orala ledino terapevtskim psom v Sloveniji. Imela je neverjetno potrpljenje, ko sem stala v vrsti s psom, težjim od mene, ob boku nemškim ovčarjem, rotvajlerjem in dobermanom. Oni so imeli avtoriteto, jaz sem imela palačinke v žepu.
Kmalu za tem sem domov privlekla novega člana družine. Dobesedno privlekla. Težka šolska torba, še težja črna kepica in hoja v hrib ... Ko na poti iz šole najdeš mladička, ga pač ne pustiš ob cesti. Dogi, mešanka labradorca, je tudi verjela v palačinke. Tako zelo, da sva pri Branki začeli s čisto novim pasjim športom, ki je ravno prišel v Slovenijo. Agilityjem.
Vikende sem preživljala na razstavah, z malamutko Besi in njeno skrbnico Barbaro. Handling me je že takrat popolnoma zasvojil in drugo mesto v Junior handlingu je bilo res čudovito doživetje.
Od tiste prve pasje knjige je v meni tlela želja po najlepšem psu na svetu. Pri svojih 14ih sem prepričala vse v okolici, da res moramo v Belgijo po res najboljšega psa. Tako je v Slovenijo prišla Shade, prva borderka, ki ima v SLRju številko 1. Z njo se mi je odprl čisto nov svet. Veliko razstav, veliko zmag, prvi pokali. Nastop v TV oddaj, intervju za revijo, junior handling, agility tekme in še več palačink. Tudi prvi resni seminarji, med njimi meni nepozaben, legendarne Christine Charpentier. Shade je bila pes, ki se ti zgodi enkrat v življenju - z avtoštopom sva hodili v Ljubljano in se vozili v pariškem metrou. Zelo zgodaj sem na lastni koži spoznala, kakšno razliko v timu človek - pes naredita pravočasno, usmerjeno šolanje in vzgoja.
Zaradi selitve sem treninge nadaljevala pod Šmarno goro. Niti ne vem, a je bila to spet sreča ali tudi malo pameti, ampak 1997 še nisem bila polnoletna, ko so mi ponudili vodenje male šole. Še danes se spomnim občutka, ko sem stala pred svojo prvo skupino tečajnikov. To je to, moj način življenja je bil zapečaten. Začela sem tudi z agility tečajem in kot vedno pravim - nikoli ne veš, kdo stoji pred tabo. Manca je bila namreč moj čisto prvi agility tečajnik.
Vem, da sem že omenila tisto o več sreče kot pameti. Če danes pogledam nazaj, je bil to hud privilegij. Silvia je tekmovala po Evropi in ker sem bila vedno za akcijo, sva se ji s Shade pridružili na tekmah po Belgiji in Franciji. Na eni od teh poti sem tudi spoznala kliker, ki je moj zvesti spremljevalec že 22 let.
Vmes se mi je za kratek čas pridružil malinois Ilex, s katerim sva poleg agilityja raziskovala tudi sledenje in obrambo.
Zaradi problemov s ščitnico je Shade zgodaj zaključila razstavno kariero in izkoristila sem priložnost - izvedeti, kaj se dogaja na drugi strani sodniške mize. Nikoli me ni zanimalo, da bi sodila. Vedno pa sem hotela vedeti, kaj sodnik gleda, kako ocenjuje, zakaj zmaga ravno ta pes in ne tisti drugi. Kar nekaj let sem delala kot vodja kroga in v najlepšem spominu mi je ostal mariborski Atibox.
Potem pa se je začelo vse pospešeno dogajati. Tečaji na Iliriji, resna ljubezen, skoraj istočasno dva nova člana družine, Polonina bradica Zibeline in moj Leo ter otvoritev hotela za pse. To zadnje ni prav dolgo trajalo, saj je padla odločitev o največji spremembi v mojem življenju - selitvi v Beograd.
Kabum. Nič ni bilo, kot se je zdelo na prvi pogled. Pa vendar, če Beograd ne bi bil tako zelo drugačen, moje šolanje nikoli ne bi bilo to, kar je danes.
Leu se je kmalu pridružil Ian, pasjemu delu družine pa šetlandska ovčarka Beatrice. Kar se tiče otrok, sem se ustavila pri dveh, bolj kosmati del pa se je razširil v pisano druščino.
V Srbiji se ti včasih zdi, kot da se je čas ustavil, vsake toliko pa si prepričan, da se celo vrti nazaj. Če danes pogledam, se je v 17 letih zgodilo ogromno.
Lahko bi rekli, da sem v Srbijo prinesla kliker, tudi koncept male šole in tekmovalnega agilityja je bil bolj neznanka. Izobraževanje skrbnikov in širše publike je postalo moja nova strast. Pisala sem članke za revijo Moj pes ter internetni portal Životinjsko carstvo, gostovala v jutranjem programu in raznih oddajah.
Ustanovila sem Klub za obuku pasa Leangi Pima ter registrirala psarno z istim imenom. Pred 6 leti sem prenehala z vzrejo, do takrat pa sem vzredila 8 legel različnih pasem. Kar dobro sem raziskala, kakšen vpliv ima lahko vzreditelj z zgodnjim usmerjanjem mladičkov in razvila model, ki ga vzreditelji preverjeno lahko kopirajo na svojih kepicah. Seveda je dober rodovnik in zdravje na prvem mestu ampak predvsem sem si želela vzrediti pse stabilnega karakterja, vesele in z veliko željo po sodelovanju s človekom. Ponosno lahko povem, da je marsikomu poznan Bounce, od Daše in Vladke, malo tudi moj.
Veselje do agilityja sem prenesla na člane kluba, tako da smo imeli rekreativne kot tudi tekmovalne skupine. Nekaj let kasneje sem se iz osebnih razlogov treniranju tekmovalnega agilityja sicer odpovedala, prvi srbski tim, ki je odšel na tekmo v Slovenijo in kasneje tudi na EO, pa je bil vseeno iz Leangi Pime.
Z Zibeline in Beatrice sem se vrnila v razstavni ring ter pričela z bolj resnim handlingom drugih psov. Koker španjel, sibirski husky, cane corso, bull terrier, zlati prinašalec, veliki pudelj, bullmastif, bokser, fox terrier, maltežan, beli švicarski ovčar, airedale terrier, waimaranec, kitajski goli pes, dalmatinec pa verjetno niti nisem vseh naštela. Razstavljala sem na cacibih, specialkah, evropskih in svetovnih razstavah, na severu Evrope pa vse do Moldavije. Mnogi med njimi so prišli do zmag na specialkah ter stopničk v BISu in junior BISu. Bolj, kot sem bila blizu blišču razstav, bolj se je v meni spet prebujalo tisto vprašanje, zakaj nekateri psi zmagujejo in zakaj drugi ostanejo neopaženi. Nikoli nisem bila handler, ki gre na razstavo s petimi, desetimi psi, raje sem se posvetila enemu, dvema in vsem skupaj pričarala prijetno, nepozabno doživetje. Vedno bolj sem se posvečala sami pripravi psov na razstave, iz kvalitetnih a neopaženih predstavnikov pasme sem hotela narediti zmagovalce. Vse to je bilo možno le, če sem v pripravo vključila njihove skrbnike, iz skrbnikov naredila handlerje, treningom dodala pasji fitnes, po posvetu z veterinarjem v prehrano vključila dodatke ter v psu prebudila zmagovalni “attitude”. Rezultat? Nekaj svetovnih in evropskih prvakov, BIS zmagovalcev, stopničk na velikih specialkah in kar je najbolj pomembno - srečnih in veselih psov.
Treningi z odličnimi ruskimi handlerji in trenerji so dali mojim pripravam piko na i. Po letih uporabe fitnesa za pse in malo drugačnega pristopa učenju handlinga, sem imela priložnost predavati na seminarju v Fitku, prvem fitnesu za pse v Sloveniji ter seminarju Winning attitude v Celju. Odziv udeležencev je bil dodatna potrditev, da delam v dobri smeri in da se moje metode treninga obnesejo tudi pri učenju na daljavo.
Nič od zgoraj naštetega, noben šampionat in nobena agility nula, ne more odtehtati osebnega zadovoljstva, ko skrbniki končno začnejo razumeti svojega hišnega ljubljenčka in ko skupaj zakorakajo v mirnejše življenje. Skozi tečaje in individualne ure sem imela priložnost pomagati nerazumljenim, prestrašenim, agresivnim, z ulice pobranim in tudi načrtno kupljenim kosmatincem in njihovim ljudem. Od šarplanincev, akit, stafordov in rotvajlerjev do goldendoodlov, morkijev, portugalskih vodnih psov, hrtov, pomerancev, pudljev in francoskih buldogov. Od wolfdoga iz Kanade in hibrida z etiopijskim volkom, do srbskih uličnih psov, ki niso samo psi, vrženi na ulico ampak po mojih izkušnjah čisto svoja pasma. Vsa ta raznolikost, ko so vsem psom odprta vrata, me je popeljala tudi do ambasadorjev, veleposlanikov in direktorjev mednarodnih podjetij. Tečajniki z vseh kontinentov sveta, od Japonske in Avstralije do Kube in ZDA ter vodenje tečajev v treh jezikih, so postali moj vsakdan. Moj sanjski posel.
Zaradi želje zadovoljiti prave potrebe psov pri igri, sem pred desetletjem začela izdelovati pletene igrače. Ideja se je razvijala, testirala, napredovala, prilagajala in predvsem ustregla pasjim željam. Rezultat so današnje Canima cufe in najbolj kjut Pošastkoti.
Po določeni kilometrini, ko se vedno znova prilagajaš psu, ki ga imaš pred sabo in veš, da so rezultati tik za vogalom, razviješ nek svoj način dela. Težko te je navdušiti in ne padaš več na glasne in kvazi atraktivne fore, ki povzdigujejo trenerjev ego in psa potiskajo v drugi plan. Pa vendar, pred desetimi leti sem spoznala človeka, ki je v meni pustil globok pečat. S svojo mirnostjo, popolnim razumevanjem kje pes trenutno je in po kateri poti ga bo pripeljal do željenaga cilja. Ko samo stojiš in gledaš in upaš, da tvoji možgani absorbirajo čisto vsak delček sekunde. Nekega dne se je, praktično neplanirano, na našem dvorišču pojavil Mark Harden. Veliki hollywoodski trener. Mi stisne roko in reče, no daj, bova malo trenirala.
Odprl mi je nov svet, drugačen pogled na stvari in me porinil naprej, v še več raziskovanja in izpopolnjevanja metod. Naučil me je, naj stvari poenostavim, prevzamem kontrolo, zaupam psu in verjamem vase. Zaradi njega vsi moji tečajniki uporabljajo magic box, desenzibilizacija pa je nadgrajena v lahko razumljive cone in korake. Vse do danes sva ostala v kontaktu in je eden tistih, ki ti odgovori na način, ki ga mogoče ne želiš slišati, ga pa najbolj potrebuješ.
To je to. Vse to sem jaz in vse to počnem.
Konec prejšnjega oktobra sem se z otrokoma in štirinožci preselila v idilično vasico pod Nanos. Pred kratkim je luč sveta zagledal moj novi klub Canima, v katerem šolamo pse in izobražujemo skrbnike. Po domače povedano pa je to moj najambicioznejši projekt, nadgradnja 25 letnega dela.