Začelo se je naivno, z obiskom razstave in prvo pasjo knjigo. Še preden sem znala brati sem baje kar požirala fotografije. Leta in leta sem staršema težila, da hočem čisto svojega psa in ko je pri mojih 9. postalo jasno, da se bomo preselili v hišo, je padla odločitev. V roke smo vzeli oglase in izbirali med leglom samojedov in novofundlandcev. Njufkoti so bili bliže in tako je pri nas pristala mala Lara iz Otonovega legla. Ko ima človek več sreče kot pameti, naleti na res odličnega vzreditelja, ki je še danes v samem vrhu pasme. Popeljal me je v svet razstav in vzreje in jasno je bilo, da to ne bo samo moj hobi. Kljub vsem napotkom, je majhna kosmatinka zrasla v ogromno nevzgojeno črnuhinjo.