V angleške bulterierje (EBT-je) sem zagledan že vrsto let. Ti so ljubeči, dejavni in pametni psi, znani po svojih značilnih glavah, odločnosti in občasnem nenavadnem obnašanju. Nikoli več ne bi imel drugega psa, kot EBT-ja!
Pravijo, da je srečo deliti, zato sem se odločil obelodaniti nekaj člankov o svoji najljubši pasmi. Namenjeni bodo zlasti tistim, ki šele razmišljajo o sprejemu angleškega bulterierja v družino.
Obstoječi lastniki pa naj bi že dovolj vedeli o pasmi nekdanjih spremljevalcev angleških džentelmenov, čeprav smo tudi mi vsak dan na novo presenečeni. Nikoli vam ne bo dolgčas, tudi takrat ne, ko bi malo počivali, ker ima EBT nadnaravno potrebo po druženju z lastniki. Če nimate prav veliko časa in energije za psa, EBT-ja ne kupovati, ker bo čez pol leta romal nazaj k vzreditelju!
Pisal bom zlasti v okviru tega, da kupujete mladička. Glede posvojitve odraslega psa ne razmišljajte, razen če ste že izkušen bulterierist, ali pa ste imeli v preteklosti kakega drugega zahtevnega ali močnostnega (power breed) psa.
Ne se ustrašiti nadaljnjega besedila, zlasti glede morebitnih zdravstvenih težav! Odločil sem se, da že takoj na začetku omenim tudi mogoče težave, da uravnotežim poznejši slavospev.
Trma senčne lutke
EBT je ikonični pes. Sodi med redke pasme, ki jih lahko skoraj vsak prepozna zgolj iz sence pod ulično svetilko; gre za psa, ki je živa upodobitev lastne karikature, senčne lutke. Miniaturni angleški bulterier (v nadaljevanju: minibul) je po podobi in čudi večidel manjša izvedba standardnega EBT-ja, zato bo vse, kar bom napisal o minibulu, veljalo tudi za standardnega EBT-ja, z nekaj pomembnimi opombami, ki jih bom sproti razodeval. Za obe velikosti EBT-ja velja, da sodita med najbolj trmaste pasme na planetu, saj so pred poldrugim stoletjem njune prednike izbirali po izraziti samostojnosti, hrabrosti, vztrajnosti in sposobnosti neodvisnega razmišljanja, brez zanašanja na lastnika. Bulterier po sledenju ukazom ne bo nikoli podoben nemškemu ali belgijskemu ovčarju, kar pa ne pomeni, da ga ni moč dobro vzgojiti.
Angleški bulterier je edina pasma s podolgovato jajčasto glavo, ki ji lastniki pravimo rimska, zlonamerneži pa o njej govorijo malce drugače. Majhne oči so videti »trikotne«. Je ena od redkih pasem, pri kateri trikotna ušesa naravno stojijo ponosno pokonci. Telo je mišičasto in kompaktno, rep raven, in priporočljivo nošen vodoravno. Ramena so širša od bokov, prsni koš je izrazit in pes deluje kvadratno. A EBT je študija nasprotij, tako po telesni zgradbi kot po nravi.
Betonski zidak
Nekateri še danes mislijo, da je to pes ubijalec, pripravljen v trenutku raztrgati mimoidočega nedolžnega psa ali mačka, čeprav je javno mnenje postalo zadnje čase bolj naklonjeno EBT-ju, zlasti po zaslugi odgovornih rejcev, društev in klubov. K temu je »pripomoglo« tudi dejstvo, da se je domišljijski svet javnosti glede pasjih grozot osredotočil na domnevno nevarnejše in zloglasnejše pasme, kot so bandogi, mešanci azijskih ovčarjev in dog, križanci raznovrstnih bul pasem, eksotični mastifi - in pitbuli.
Da se razumemo, današnji bulterierji so od vseh omenjenih skupin časovno in genetsko najdlje od svojih borilnih prednikov v 19. stoletju in so danes najmanj primerni za ilegalne pasje boje, saj so postali družinski psi. To pa ne spremeni dejstva, da še vedno sodijo med močnostne pse, ki jih je pravilno vzgajati, tako kot, denimo, dobermane, mastife cane corso in nemške ovčarje.
Minibul je verjetno najbolj nabit pes pri 14 kilogramih, ki ga lahko dobite. Ko ga dvignete, ste vedno presenečeni, kako težak je. Ko ga peljete na sprehod, je tako, kot da bi pohajali z zidnim betonskim blokom na štirih nogah. To je pes, pri katerem je videti, kot da je narava poskušala čim več mišic in kosti stlačiti v majhen telesni okvir.
In prav tu je vir nekaterih težav. Takega telesa narava sama ne bi nikoli izklesala, temveč ga je ustvaril človek z vzrejno genetsko manipulacijo v zadnjih dvesto letih. Bulterier zato ni najbolj zdrava pasma na planetu. Kot pravi moja znanka, naravne lepote ni.
Vse, kar imajo veliki
Častitljivi marketinški slogan za clio je zagotavljal, »da ima vse, kar imajo veliki«. To domislico lahko prostodušno uporabimo za minibula. Težava je samo, da ima slednji celo več kot njegov brat standardne velikosti. Ta presežek se lahko pozna tako pri nezaželenem vedenju in nravi kot pri zdravju. Tako nekateri trdijo, denimo, da imajo mini bulterierji, na splošno, še več nevroloških težav kot njihovi večji bratje ter da se hitreje vznemirijo in so še bolj trmasti.
Gotovo pa je, da je svetovni genski sklad minibula manjši kot sklad standardnega EBT-ja. Registrirane psarne imajo še večje težave pri krepitvi zdravja pasme s selektivno vzrejo oziroma s plemenskim izborom, kot pri standardnem bulterierju. Prav veliko psov in psic ni, ki bi popolnoma ustrezale pasemskemu standardu in bi bili brez kakršnega koli vnosa v zdravstveni kartoteki. Tako kot pri drugih pasmah z majhnim genskim skladom relativno majhno število plemenjakov oplodi večji delež samic, kar dolgoročno prinaša tudi težave. Vzreja bulterierjev zahteva veliko znanja in presojanja med prednostmi in pomanjkljivostmi morebitnih staršev.
Zdravje minibula
Vedeti moramo, da že veliki zobje standardnega EBT-ja težko najdejo dovolj prostora za lepo rast v ozkih in podolgovatih čeljustih, zlasti v spodnjem sprednjem delu. Ovalna glava z »rimskim« nosom terja svoj davek. Odraščajoči minibul mora »spraviti« v manjšo glavo zobovje, ki se ni sorazmerno zmanjšalo z maso psa, in oči, ki tudi niso prav dosti manjše od bratovih. Pogosto pri minibulu zmanjka prostora, da bi se vse lepo namestilo v pasemsko pravilno oblikovani glavi. Včasih se glava »prilagodi« preobsežni vsebini, včasih pa se pri vsebini pojavijo težave - denimo z neškarjastim ugrizom podočnikov ali huje.
Morebitne zdravstvene težave se z omenjenim šele začenjajo. Bulterierji res veljajo za srčne pse, a hkrati imajo lahko težave s srčnimi zaklopkami in zožitvami aorte; kot da jih lastno srce ne bi moglo dohajati. Zato je izjemno pomembno, da mladička minibula iščete pri FCI registriranih psarnah, ki vse morebitne starše zdravstveno spremljajo in testirajo, da bi preprečili dedne bolezni.
Mednje sodijo tudi:
- naglušnost ali gluhota (pri belih kot tudi barvnih);
- smrtonosni akrodermatitis;
- težave z ledvicami;
- težave s srcem;
- drseče kolenske pogačice;
- kožne alergije (atopijski dermatitis);
- paraliza grla (minibul);
- nevrološke težave, denimo obsesivno-kompulzivna motnja (OCD);
- težave z očmi (primarna luksacija leče).
Če boste poiskali dobrega vzreditelja, s katerim se boste tudi sestali in vam bo pokazal rodovnike in vso dokumentacijo opravljenih zdravstvenih preskusov staršev in mladička, bo približno enako zdravstveno varno vzeti domov EBT-ja, kot katerega koli drugega rodovniškega psa. Če boste, seve, tudi vi opravili preskus pri vzreditelju, a o tem ob drugi priliki.
Zakaj za vraga bi torej imeli minibula?
Če ste novinec v svetu zahtevnih in močnostnih psov, ne pomišljajte o nakupu EBT-ja, ne da bi prej dobro premislili, ali mu boste lahko namenjali čas in pozornost ter ste pripravljeni najeti strokovnjaka. Slednji vas bo namreč naučil, kako ravnati z bulom. Večino pa bo odvisno od vas. Če ste novinec, minibul tudi ne sodi v družino z majhnim otrokom, ker je malo verjetno, da boste imeli čas in energijo se pravilno ukvarjati z obema kratkohlačnežema.
Ne gre za to, da bi minibul hotel škodovati otroku, temveč zato, da se kot mladiček ne igra nežno, pa tudi dirka in zaletava se. Mladi minibuli do enega leta starosti sodijo med najtežavnejše mladičke, ki si poskušajo nenehno izboriti čim boljše hierarhično mesto pod soncem, vmes pa na videz nič ne poslušajo. Karikaturne primerjave mladička EBT z velociraptorjem na fejsbuku niso naključne. Pogosto si bo vsa družina globoko oddahnila, ko bo zverinica utrujeno zaspala v kletki - in takrat bo najlepša in primerna za fotografiranje! A ne skrbeti: s časom se obnašanje minibula s pravilno vzgojo zelo umiri.
EBT-ji so dobri reševalci problemov in so bistri, imajo pa močan nagon, da delujejo toliko časa, da dosežejo, kar želijo, in sicer na čim bolj samostojen način. Nasploh so lovske psarne terierje selektivno vzrejale tako, da se ne smejo zanašati na pomoč in navodila lastnikov, saj so bili pri lovu pogosto daleč od njih - včasih celo pod zemljo - in jih niso mogli slišati. EBT je slednje podedoval v celoti.
Hitri test za morebitne lastnike
Najhitrejši način, da preverite, ali ste vzgojno pripravljeni na minibula, je, da si ogledate »Ducat nasvetov za hekanje dobermana«. Vprašajte se, ali ste sposobni vlagati vsaj polovico energije, ki jo pri urjenju izkazuje avtor videa, da bi dosegli tretjino ubogljivosti prikazanega dobermana.
EBT obeh velikosti je zabaven in zanimiv pes, ki ima mnogo smešnih navad in vedenj. Te vas ne bodo pustile ravnodušne. So pa trenutki, ko ste nanj tako jezni, da bi ga prijeli in zabrisali iz stanovanja na ulico. A čez nekaj trenutkov vas njegov pogled in naklon glave odvrne od nepremišljene poteze.
Pes s čutom za ferplej
V družinskem krogu so EBT-ji najbolj ljubeznivi, empatični in crkljivi psi, kar jih je. Sodijo med pse, ki so na vas prilepljeni, kar lahko povzroča tudi težave. Nenehno morate skenirati tla, da se čeznje ne spotaknete, ker jim na misel ne pride, da bi se umaknili. Zahtevajo tudi pozornost in dovolj dejavnosti za miselno zaposlitev, sicer si bodo zabavo našli sami.
Angleški bulterierji so torej neodvisni, samostojni, ponosni in imajo čut za posebno zvrst ferpleja. Pričakujejo, da jih bomo vsakič spomnili, zakaj bi bilo dobro ubogati - in potem počakali, da se strinjajo.
(Naslednjič: O čudi in vzgoji.)
Avtor v članku izraža zgolj svoje mnenje in ni ne veterinar, ne kinolog.
Je samo ljubitelj angleških bulterierjev.
Besedilo: (c) 2021 David Pahor; vse pravice pridržane.